Samoregulacija je ena izmed osebnih kompetenc, ki nam omogoča, da si postavimo cilje in se usmerimo k njim. Zato gre za postopek samosmerjanja. Prav tako gre za sposobnost, ki je ključnega pomena za prilagajanje okolju in ustrezno osebno in socialno prilagoditev. Če želite izvedeti več o tej veščini in kako jo izboljšati, nadaljujte s branjem tega članka o psihologiji na spletu: Samoregulacija: kaj je, primeri in vaje.
Kaj pomeni samoregulacija? Samoregulacija je bistvenega pomena za prilagajanje situacijam in ravnanje v skladu z našimi cilji. Nato bomo poglobljeno videli, kaj je samoregulacija.
Pomen samoregulacije
Koncept samoregulacije je opredeljen kot sposobnost obvladovanja in upravljanja obeh misli, čustev, dejanj kot motivacija skozi vrsto osebnih strategij, ki omogočajo doseganje ciljev in izogibanje neželenim rezultatom. Prav tako zmožnost samoregulacije omogoča analizo okolja, dajanje odziva nanjo in modulacijo te reakcije, da bi spodbudila prilagajanje okolju. Ta sposobnost močno vpliva na osebnostni razvoj, socialno prilagajanje in splošno dobro počutje osebe.
Namesto tega težave s samoregulacijo so napovedniki težav v medosebnih odnosih in so dejavnik tveganja za zlorabo snovi, čustvene motnje, kot sta depresija in tesnoba, pa tudi pri razvoju impulzivnega vedenja oz agresiven. Koncept samoregulacije je zapleten, saj zajema številne procese in vključuje številne izvršilne funkcije.
Faze samoregulacije
Glede procesov ali faz samoregulacije se opredelijo:
- Faza načrtovanja: faza, v kateri je analiza stanja, določitev ciljev ter organizacija in programiranje, temelječe na njih, pa tudi povezava s predhodnim učenjem.
- Faza izvedbe: tisti, v katerem se vedenje izvaja v praksi ali izvaja.
- Faza samorefleksije: vrednotenje in ocenjevanje dobljenih rezultatov. Ta faza je zelo pomembna, saj se samoregulacija napaja na podlagi izkušenj in posledic, ki iz njih izhajajo.
Sestavni deli samoregulacije
V teh fazah sodeluje vrsta elementov ali veščin, ki imajo vlogo pri samoregulaciji:
- Metakognicija: zavedanje in sposobnost razmišljanja o lastnem razmišljanju.
- Samospoznavanje: prepoznavanje same osebe, njenih lastnosti, prednosti in slabosti. Povezan je s sposobnostjo introspekcije.
- Samokontrola: samokontrola to je sposobnost ohranjanja osredotočenosti in usmeritve delovanja.
- Samokontrola: opazovanje in nadzor lastnega vedenja.
- Samo-učinkovitost: zaupanje v lastne sposobnosti za dosego predlaganih ciljev.
- Samo motivacija: lastni impulz, da vztrajamo pri doseženem, pri čemer avtonomno ohranjamo optimizem in navdušenje nad tem.
- Duševna prilagodljivost: prilagodljivost vedenja spreminjajočim se okoljskim razmeram.
- Zaviranje vedenja: sposobnost ustaviti vedenje in ga nadomestiti z ustreznejšim.
- Samoocenjevanje: sposobnost ocenjevanja in ocenjevanja lastne uspešnosti in učenja iz nje.
Samoregulacija je življenjski proces, ki je prisoten na različnih področjih ali področjih našega življenja. Ta kompetenca je temeljna pri regulaciji vedenja in vedenja na splošno, zato je njen razvoj ključnega pomena za prilagajanje kontekstu. Glede na pomembnost tega psihološkega procesa je bila izvedena vrsta vaje, strategije in aktivnosti za trening samoregulacije:
- Samozavedanje: Osnovni element v postopku samoregulacije je znanje o lastni osebi, značilnostih, prednostih in slabostih. Za to je priporočljiva analiza različnih področij našega življenja, ki ocenjuje, kaj bi izboljšali ali bi se morali naučiti in katere elemente že imamo za dobre. Priporočljivo je tudi, da čim bolj podrobno naredimo opis naše osebe, ki ga lahko kasneje primerjamo z bližnjimi ljudmi.
- Načrtovanje: Ko gre za načrtovanje, je ena od strategij razdelitev ciljev na manjše cilje. To pojasnjuje korake, ki jih je treba upoštevati, omogoča oceno dosežka teh podciljev in daje prednost večjemu številu majhne okrepitve ali samookrepitve, to je pozitivne ocene samega sebe, ki posledično povečajo motivacija. Načrtovanje je bistvena funkcija tako za začetek kot za vzdrževanje vedenja.
- Usposabljanje za odpravljanje težav: tehnika odpravljanja težav sestoji iz načrtovanega iskanja rešitve. Najprej oseba prepozna težavo in se do nje orientira, analizira, kako jo zaznava, kakšno stopnjo nadzora ima nad njo in koliko časa nameni zanjo. Nato je vprašanje jasno določeno, oblikovan in ovrednoten osebni pomen problema in kaj naj bi dosegli z njegovo razrešitvijo. Nato se ustvari vrsta alternativ in ovrednotijo njihove posledice, da se izbere tista, ki se nam zdi najustreznejša. Na koncu se izvede načrtovanje, se izvede in delovanje izbrane rešitve se preveri skozi celoten postopek in po potrebi prilagodi.
- Bonus zamuda: zapoznelo zadovoljevanje je sposobnost odloži takojšnjo nagrado in vzdržujejo vedenje dolgoročno; vključuje upiranje in odpoved skušnjavam. V ta namen je upravljanje virov pozornosti učinkovito s tehniko nadzora dražljajev, s katero jih prepoznamo tisti elementi, ki ovirajo doseganje ciljev in ohranjanje dolgoročnega vedenja ter izpostavljenost teh.
- Samonavodila: usposabljanje za samostojno poučevanje Sestavljen je iz osebe, ki sama sebi daje ukaze za uravnavanje svojega vedenja. Samonavodila segajo od samopregledovanja (Kaj moram storiti?, Kaj je naslednji korak?), samopreverjanje (Pregledal bom vse korake ali To točko bom preveril, ker mislim, da ni pravilna) do samo-ojačitve (Zelo dobro mi gre ali Uspelo mi je biti dve uri zapored, ne da bi se ustavil). Ta tehnika je uporabna pri uvajanju in avtomatizaciji različnih postopkov in navad.
- Modeliranje: posnemanje in učenje to prek druge osebe, ki je strokovnjak ali ima več izkušenj v vedenju, ki si ga želimo vključiti. Vzorna oseba je lahko blizu ali v živo ali prek avdiovizualne ali pisne podpore. Za to je treba izbrati osebo, ki bo naš model, da bo sposoben opazovati in spremljati njihovo vedenje, da jih bo ohranil v spominu in jih reproduciral. Nazadnje se repertoar vedenj posnema in uporablja v praksi, dokler ni pridobljen.
- Trening dihanja in sprostitve: Ti dve tehniki spodbujata tako refleksijo kot metakognicijo ali zavedanje lastnega mišljenja. Zato je njihova praksa lahko koristna za nadaljnji razvoj samoregulacije in si rezervira čas zase.
- Sprememba prepričanj: prepoznavanje tistih prepričanj ali misli, ki omejujejo to, kar predlagamo, in pisni zapis o njih. Ko je na papirju, je zraven napisana bolj pozitivna, prilagodljiva in konstruktivna ideja ali spoznanje, ki jo lahko nadomesti.
- Zaslon: tehnika vizualizacije Uporaba domišljije spodbuja samomotivacijo. Da bi to naredil, si oseba v mislih vizualizira cilje, ki jih namerava doseči, in pozitivne posledice, ki iz tega izhajajo. Tako se povečuje optimizem in izboljšuje razpoloženje.
- Sprememba dejavnosti: Druga vaja samoregulacije je, da ste pozorni na čustva in občutke, ki izhajajo iz nalog, ki jih opravljate, pa tudi na negovanje prožnosti; tako odkrijemo, da je neka dejavnost škodljiva, lahko preizkusimo nove možnosti ali različice, ki so nam bolj koristne.
- Pojdite k strokovni osebi: Ne pozabite, da vam lahko nekdo strokovnjak olajša usposabljanje in se osredotoči na samoregulacijo ali tiste elemente tega procesa, ki zahtevajo več dela ali so dražji.
Ta članek je zgolj informativnega značaja, v Psychology-Online pa nimamo moči postaviti diagnoze ali priporočiti zdravljenja. Vabimo vas, da obiščete psihologa, ki bo obravnaval vaš primer.
